last part of the story
Title: Dotik brez čustev
Summary: Kaj se zgodi, ko mlad, zaljubljen par doleti nesreča za katero sta mislila, da ju ne bo nikoli.
Napočil je predbožični čas, ki je v hiše prinesel vonj po pečenih piškotih in iz vsakega kota sob, je bilo slišati glasen smeh otrok. Pohajkovanje po rahlo zasneženih cestah je bilo ljudem v užitek, kar so pokazale nabito polne ulice. Ljudje so se naglas smejali in poskušali vsaj za trenutek pozabiti vsakdanje skrbi.
Na predbožični večer sem bil povabljen k njenim staršem na večerjo. Ves dan pred odhodom na večerjo sem bil živčen in nestrpno sem čakal, da pride, saj je obljubila, da bova šla skupaj. Prišla je nekaj minut prezgodaj, saj se je pripeljala z vlakom. Skoraj sem jo že vprašal zakaj, pa sem se nazadnje le spomnil, da s svojo roko voziti ne more.
Po kratki pijači sva se odpeljala proti njeni vasi. Pot je minila v tišini, ki so jo le občasno prekinili njeni napotki glede poti. Ni minila niti ura, ko sem zapeljal na njeno dvorišče in se z zanimanjem zazrl v hišo.
Bila je srednje velika, ravno pravšnja za tričlansko družino z nekaj hišnimi ljubljenčki. Za hišo se je raztezal manjši vrt, ki je bil obdan z majhnimi grmički in velikimi rožnimi gredicami, ki pa so v tem mrzlem delu leta po večini samevale. Zraven mojega avta je bil parkiran njihov mali kombi, ki je nakazoval očetov poklic. Celotna urejena podoba hiše in okolice je bila zaključena z nizko ograjico, ki je ograjevala zemljišče in kamnito potko, ki je vodila do hišnih vrat.
Še preden sva dobro vstopila v hišo, je do naju že prišla njena mama, ki naju je zasula s poljubi, objemi in vprašanji o tem kako sva. Ko sem spoznal tudi očeta in smo se vsi skupaj usedli za veliko mizo v jedilnici, sem opazil poglede zaskrbljenosti, ki sta jih njen namenjala starša. Sama se je delala, da ne opazi nič in je vso svojo pozornost namenila nošenju hrane v usta. Opazil sem, da ji držanje vilice z levo roko ne dela prevelik preglavic.
Večerja je minila v prijetnem vzdušju. Kot prijazen hčerin fant sem se ponudil, da pomagam mami spraviti posodo. Navdušeno je pristala in zraven nakazala možu in hčeri, da lahko onadva medtem počivata.
Takoj ko sva vstopila v majhno kuhinjo poleg jedilnice, je stopila poleg mene in me zaskrbljeno vprašala, kako se njena hči v resnici počuti. Povedala mi je, da se noče pogovarjati o nesreči in vztrajno zavrača obisk psihologa in zdravnika. Prepričana je, da njeni roki ni več pomoči in s to mislijo zavrača vsako pomoč in dobro besedo, ki jo namenijo.
Zaskrbljeni pogled mame me je ganil in obljubil sem, da se bom z njo pogovoril in jo skušal prepričati v zdravljenje.
Moje zadnje besede je slišala ravno ona, vendar ji nikakor niso bile všeč. Nasprotno; prvič v življenju sem jo videl tako jezno, tako divjo in ob enem tako nemočno. Ko je name stresla vso svojo jezo, sem verjetno prvič po dolgem času storil edino pravo stvar.
Previdno sem stopil korak naprej, jo prijel za levo roko in nalahno povlekel proti sebi. Kot lutka mi je padla v objem in začela neutolažljivo jokati. Vedel sem, da verjetno prvič tako odkrito joka in še močneje sem jo stisnil k sebi. Z roko sem jo začel božati po laseh in hrbtu in ji s tem skušal pokazati, da sem ob njeni strani. Morda sem se v času nesreče obnašal kot strahopetec in največja zguba na svetu, a sedaj, z njo v objemu, sem se odločil, da jo osrečim ne glede na to, kaj moram storiti.
Pogled čez njeno ramo mi je pokazal objokana starša, ki pa sta kazala očitno olajšanje in srečo v tem, da je njuna hčer naposled le našla srečo.
Ko se je po nekaj minutah umirila, sem jo nežno odmaknil proč od sebe in ji obrisal ostanke solz na licih. Takrat mi je naklonila enega tistih svojih sramežljivih, nežnih nasmehov. Verjetno je bil ta prvi od nesreče naprej.
In takrat sem vedel, da bo poiskala pomoč in se potrudila obuditi občutek v desni roki. Poskušala bo spet zaživeti in se naučiti uporabljati levo roko. Mogoče bo spet začela slikati. A najbolj pomembno je, da bo spet odprla vrata svojega srca in me spustila vanj.
THE END.