another special day.... so many lately
HAPPY BIRTHDAY
SHIGE!!! ***
POD SONČNIMI ŽARKI
Odkar so debutirali, so bili edina skupina za katero sem zapravila toliko denarja. Kupila sem vsako stvar, ki jo od njih izšla in šla na vsak koncert, ki so ga priredili. V tistih poznih najstniških letih je bil zame smisel življenja vsakodnevno poslušanje njihove glasbe in obisk vsaj enega koncerta na turnejo.
V času, ki sem ga preživela ob gledanju njihovih intervjuju, mi je v oči padel eden izmed mlajših članov, ki je vedno tiho in neopazno sedel nekje v ozadju. Na pogled ne posebno privlačen me je pritegnil kot magnet in vsakič sem imela oči le zanj. Pa čeprav včasih še ust ni odprl.
Prijateljice s podobnimi obsesijami so me pogosto spraševale kaj vidim na njem. Same so se namreč veliko raje ogrele za privlačnega ''liderja'' ali vedno razigranega ''MC''. Na vprašanjem jim nisem znala odgovoriti, saj še sama nisem vedela odgovora. Prav res, kaj je lahko privlačnega na fantu, ki povprečen v vseh pogledih? Povprečno poje, pleše, igra, skoraj nikoli nič ne pove in še njegov videz je povprečen. A globoko v sebi sem verjela, da nosi v sebi veliko več kot je videti na prvi pogled. Vedela sem, da se bo nekega dne razprl kot se razpre cvet na soncu in pokazal svoje čare.
***
Dve leti kasneje se moja obsedenost z njimi ni prav nič zmanjšala, morala sem le omejiti svoje izdatke. Tako je na moje police romala le vsaka tretja stvar, ki so jo izdali in zadovoljila sem se z enim koncertom letno.
Tisto jutro sem ravno gledala njihov zadnji koncert. Ura se je počasi bližala mojemu odhodu v službo in bila sem živčna kot še nikoli. Kako tudi ne, ko pa je bil to moj prvi delovni dan in za piko na i, še v agenciji katere del je bila tudi moja najljubša skupina.
Pogled se mi je ustavil na tistem, ki je bil večino noči del mojih sanj in zaradi katerega sem se sredi belega dne zalotila pri sanjarjenju. Na ustnice se mi je prikradel smehljaj. Dve leti sta minili. Dve leti brez sprememb. Še vedno je bil tih, neopazen, povprečen. Počasi sem že začela dvomiti, da se bo njegov cvet razprl.
'Mogoče nima dovolj sonca.' Sem pomislila in hitro odhitela v službo, da ne bi zamudila že na prvi delovni dan. Upala sem, da bom svojo najljubšo skupino včasih srečala na hodniku. Če delamo za isto agencijo, je verjetnost velika, ne?
***
Šok sem doživela, ko sem od šefa izvedela, da jih ne bom na hodniku samo srečevala, ampak bom celo delala v njihovi ekipi. Seveda nič večjega za začetek, a če se izkažem, lahko še daleč pridem.
Pri prvem srečanju z njimi sem bila izredno živčna. Roke so se mi tresle in potile in ko sem se predstavila, so bile besede tihe in skoraj zamrmrane. Fantje so to očitno opazili, saj so se mi ves čas prijazno smejali in se z mano pogovarjali kot s staro znanko.
Meseci so hitro minili in kmalu smo postali dobri prijatelji. Ker v ekipi nisem imela nobenega visokega položaja, ampak sem bila tam bolj kot deklica za vse, so se fantje z mano lažje pogovarjali in se v moji družbi počutili veliko bolj sproščeno. Kar je najbolj pomembno, z mano se je pogosto pogovarjal tudi on. On, ki me je obiskoval v sanjah in za katerim sem norela dober del svojih poznih najstniških dni.
Včasih sva se družila tudi v prostem času. Večkrat so se nama pridružili tudi drugi, a pogosto sva bila kar sama. Hodila sva na sprehode, v kino, po nakupih. Skozi ta preprosta druženja sem spoznala, da je v njem res veliko več kot pokaže na televiziji in nastopih. Bil je bolj sproščen, razigran in njegov nasmešek mi je vedno znova ogrel srce. Presenetil me je s svojo zgovornostjo, saj je včasih brez predaha govoril po nekaj minut.
Takrat, ko sem bila sama doma, sem se zalotila, da veliko pogosteje razmišljam kaj bi bilo, če bi to stran pokazal tudi na koncertih.
'Gotovo bi si pridobil več oboževalk.'
Sklenila sem, da glede tega nekaj naredim.
***
Možnost, da nekaj naredim je prišla še skoraj prehitro. Šef agencije je sklenil, da svoje delo opravljam dobro in me zato povišal v pomočnico menedžerja. Moja naloga je bila skrbeti za njihove obiske televizijskih oddaj.
Ko sem tako nekega dne skupaj z njimi premlevala ideje za oblačila za naslednji nastop, mi je na pamet prišla ideja o novem videzu zanj. Sklenila sem počakati, da vsi gredo in mu nato povedati zanjo.
Približno dve uri smo še sedeli ob mizi, nato pa so se fantje odločili, da pogovor nadaljujemo jutri in počasi so eden po eden odšli domov. On se je na mojo srečo odpravil zadnji in tako mi ga je uspelo ustaviti in povedati o čem sem premišljevala.
Med mojim govorjenjem o novem stilu oblačenja in novi frizuri je molčal in gledal skozi okno, a vedela sem, da me pozorno poslušala. Po tem, kako se je na njegove ustnice počasi prikradel nasmešek, sem razbrala, da mu je ideja všeč.
»Zaupam ti in prepuščam se ti. Naredi, kar misliš, da je prav.«
Ko sem zaslišala te besede, sem se začela smejati še sama in zmenila sva se, da jutri začneva njegovo preobrazbo.
***
Jutro je prišlo kmalu in napotila sva se Shibuyo, kjer naj bi s skupnimi močmi počasi odprla njegov cvet.
Cel dopoldan sem ga gnala po trgovinah, kjer sva skoraj v celoti obnovila njegovo garderobo. S pomočjo trgovk sem izbirala oblačila, ki bi čimbolj poudarila široka ramena in natreniran pas. Sredi nakupovanja mi ga je uspelo zvleči k frizerki, ki mu je lase postrigla in naredila moderno, temno frizuro. Vsake toliko časa sem mu povedala kakšen nasvet glede mode, pa tudi obnašanja. Rekla sem, da bi moral sebe bolj izpostavljati, med intervjuji več povedati. Tudi če ne rečeš nič pametnega; vse je dovolj, da te ljudje opazijo.
V eni izmed trgovin se je oblekel v nove cunje in ko se je pokazal pred mano, sem vedela, da se je njegov cvet začel razpirati. Ozka majica in preproste jeans hlače so lepo poudarjale njegovo postavo, ki je bila do sedaj skrita v čudne, nemoderne cunje. Na novo pobarvani in postriženi lasje so po zadnji modi štrleli vsak v svojo smer.
'Sprememba je več kot očitna.' Sem si mislila.
Sam se kar ni mogel načuditi, kako lahko izgleda tako drugače, saj ga nisva tako zelo spremenila. Smejala sem se njegovemu otroškemu začudenju. Le s težavo mi ga je uspelo zvleči izpred ogledala do železniške postaje, kjer sva stopila na vlak, ki naju po odpeljal nazaj. Kmalu se bo namreč začel sestanek, kjer bomo nadaljevali včerajšnji pogovor s skupino.
***
Reakcija ekipe in skupine je bila neverjetna. Vsi so hvalili njegov nov videz in ga spraševali, zakaj se ni zato potezo odločil že prej. Videla sem, kako se v njem počasi budi samozavest, ki je bila posledica vse te hvale.
Zadovoljna sem bila, da sem svojemu idolu pomagala do popularnosti. Kajti prepričana sem, da bo to sedaj z lahkoto dosegel.
Bila sem namreč njegovo sonce in pod vplivom mojih žarkov, se bo njegov cvet še naprej razpiral.