Дэвид Боуи и научная фантастика
Это статья из словенского журнала "Бесконечность" № 3 сентябрь 2006 года, посвященная связи творчества Дэвида Боуи с науной фантастикой.
MOŽ, KI JE PADEL NA ZEMLJO
David Bowie ali Ziggy Stardust
piše GREGOR VUGA
MNOGI OBRAZI DAVIDA BOWIEJA
Leta 1967, pri dvajsetih letih, je David Robert Jones izdal album David Bowie in s tem tudi uradno prevzel ta umetniški psevdonim ter ga obdržal do danes. Lahko bi rekli, da je bila to prva izmed mnogih preobrazb, ki so sledile. V svoji dolgoletni karieri si je namreč zaslužil naziv kameleon, saj je pogosto in včasih nepredvidljivo spreminjal ne le glasbeni stil in žanre, pač pa predvsem videz. Kratki lasje, levja griva, dolgi lasje, brada, gladko obrit, konzervativna elegantna oblačila, ekstravagantni in divji glamurozni kostumi... Med vsemi temi mutacijami je bilo tudi nekaj takih, ki so ustvarile skoraj otipljive like, oziroma alter ege. Med njimi so nekateri zanimivi tudi za naše področje, saj je le malo izvajalcev popularne glasbe, ki bi bili tako povezani z znanstveno fantastiko, fantazijo in podobnimi tematikami.
JARRETH
Pričnimo na koncu, leta 1986 je Bowie nastopil v filmu Labyrinth kot kralj goblinov (mitološki pa tudi fantazijski puristi se bodo verjetno obregnili
ob dejstvo, da je primernejši izraz za bitja v filmu fey) in za marsikoga je bil to prvi stik s pevcem, če ne že začetek ljubiteljskega odnosa. To je bil tudi edini jasni stik s fantazijsko tematiko.
MAJOR TOM
Prvo splošno znano Bowiejevo spogledovanje z znanstvenofantastično, natančneje vesoljsko tematiko je bil singl Space Oddity, izdan dve leti po albumu. Singl ni bil prelomen le glasbeno, Bowieja je tudi prvič zanes izpostavil širši publiki, poleg tega se je na njem pojavil lik imenovan Major Tom in njegova zgodba. Z njim je Bowie ustvaril skoraj arhetipski lik - gre za astronavta, ki izgubi ali namerno prekine stik z Zemljo in ostane izgubljen v vesolju. Zgodbo so navdihnili takatni pristanki na Luni ter Kubrickov film Odiseja 2001 in je bila opisana kot vesoljska melodrama. K Tomu se je njegov resnični jaz vrnil leta 1980 z albumom Scary Monsters, natančneje s pesmijo Ashes to Ashes, v kateri se lik spet oglasi Zemlji - s tem je bila zaključena njegova odisejada (Space Oddity nemerno zveni podobno kot Space Oddisey) in le-ta je postala metafora za Davidovo odvisnost od heroina v vmesnih letih. Daljnosežni vpliv stvaritve takšnega lika je opazen, če samo preletimo njegovo pojavljanje v popularni kulturi: omenjan je bil v glasbi in televizijskih nadaljevankah, nemški tehno glasbenik Peter Schilling ga je uporabil v pesmi Major Tom (I'm Coming Home), čeprav to povezavo zanika, nadalje je izvajalec K.I.A. posnel pesem z naslovom Mrs. Major Tom. Zgodba naj bi navdihnila tudi nastanek pesmi Rocket Man, ki sta jo napisala Elton John in Bernie Taupin ter je v izvedbi Williama Shatnerja doživela kulten status.
Znanstvenofantastične in vesoljske tematike se je dotaknil še v drugih pesmih, recimo Hello Spaceboy (v duetu s Pet Shop Boys), zelo verjetno navdihnjeni pri Starchildu iz Clarkove in Kubrickove Odiseje, ter Life on Mars?) ki sicer govori o filmih.
THOMAS JEROME NEWTON
Leta 1976 je Bowie odigral glavno vlogo v filmu Mož, ki je padel na Zemljo, po knjižni predlogi iz leta 1963. V njem igra nezemljana, ki si nadene ime Thomas Jerome Newton in človeško podobo. Newton pride na naš planet z namenom, da bi zgradil vesoljsko ladjo, s katero bi na svoj domači planet pripeljal vodo z Zemlje, saj tam vlada strašno pomanjkanje lete. Na koncu je njegova identiteta razkrinkana, podvržen je vladnim testom, njegova naloga pa katastrofalno propade. Duševno zlomljen posname ploščo s sporočili rodnemu planetu, v upanju da se bo vrtela na radiu, in sčasoma po radijskih valovih dosegla dom. Kljub ne ravno pozitivnim ocenam in ne najboljšemu sprejemu občinstva, ie film ljudem ostal v spominu predvsem zaradi Bowieja, saj ta brez maske v filmu izgleda bolj nezemeljsko kot marsikateri umetni hollywoodski vesoljček. Njegove ostre poteze, raznobarvne oči (kot posledica nezgode v otroštvu je Davidovo levo oko rjavkasto in desno bledo modrikasto) ter gladka, na izgled skoraj gumijasta koža, so njegov obraz spremenile v zaščitni znak. Nekateri so šli celo tako daleč, da so ga imeli za resničnega nezemljana. Zgodba iz filma, tako po lastnostih lika kot zaradi nezemljana, ki posname ploščo, ima zanimive paralele z drugim Bowiejevim likom, ki mu je posvečen naslednji odstavek, vendar vpliv ni bil nikoli potrjen preko nobenih povezav.
ZIGGY STARDUST
Najbolj vplivno Bowievo delo je nedvomno album s polnim imenom The Rise and Fall of Ziggy Stardust and the Spiders from Mars. S tem konceptualnim albumom je Bowie začrtal nove glasbene smernice tako zvočno kot v sami podobi zvezdnikov in drugače. Album je izšel leta 1972 (štiri leta pred nastopom v filmu) in postal temelj glam-rock obdobja, ki je svoj vrhunec doživelo v Veliki Britaniji med letoma 1971 in 1973. Konceptni album pripoveduje zgodbo o Ziggyju Stardustu, nezemljanu, ki pride na Zemljo z mesijanskim poslanstvom. Zgodba je dokaj okvirna in ni v celoti izražena v besedillih, pač pa ta nanjo bolj namigujejo. Prva pesem, z naslovom Five Years, napove konec sveta oziroma Zemlje in paniko, ki sledi temu spoznanju - naslovnih pet let je obdobje, ki loči človeštvo od uničenja. Naslednja besedila pripovedujejo o prihodu rockovskega mesije, ki naj bi odrešil ljudi ne le pred koncem, pač pa pred banalnostjo in vsakdanjim življenjem, tako da gre morda le za metaforično uničenje. Nadalje recimo pesem Soul Love opisuje različne oblike ljubezni, med njimi soul love, ki naj bi bila najvišja oblika le-te in naj bi jo Ziggy raznašal. Za razliko od nekaterih drugih konceptualnih albumov je vse precej indirektno, saj ni nikjer v besedilih nedvoumno izraženo od kod točno je Ziggy sploh prišel in kako, nobenega pristanka vesoljske ladje ali česa podobnega ni moč najti. Edina izrecno znanstvenofantastična beseda, ki se pojavi, je ray gun. Iskanje vplivov je pri vsakem delu težavno, pri tem albumu pa skoraj nemogoče; nikakor ni moč najti neovrgljivih dokazov, kje in kako se je Bowie navdihoval za zgodbo, vsekakor pa je bil konec šestdesetih in začetek sedemdesetih čas, ko so bili poleti na Luno in človeški poleti v vesolje veliko bolj aktualni kot danes; čas ko je znanstvena fantastika postajala vsakdanjik tudi na televizijskih zaslonih s serijami Star Trek in Doctor Who.
Imamo pa zato več dejstev o nastanku samega lika Ime je nastalo kot kombinacija imena Ziggy, ki ga je Bowie prebral na izvesku nekega krojača, kot možna vira pa se omenja tudi njegova prijatelja Iggya Popa in manekenko Twiggy. "Priimek" Stardust je prišel od country pevca Normana Carla Odoma, ki je nastopal pod odrskim imenom The Legendary Stardust Cowboy. Glede videza se je Bowie navdihoval povsod po malem, velik vpliv nanj je imel film The Clock-work Omnge, v katerem glavni lik nosi maskaro na enem očesu. Bowie se je odločil, da bo ličenje speljal do konca in še pod drugimi vplivi ustvaril androgin, poženščen, oziroma brezspolni stil, ki je bil za tiste čase zelo odklonski - njegove privržence so negativno označevali za homoseksualne, kar ne bi bilo neobičajno tudi danes. K temu je pripomogel še Bowie sam, ki je namerno širil mešane govorice o svoji resnični seksualni usmerjenosti. Njegove ekstravagantne obleke, ki jih je najprej sam kombiniral iz tistega, kar je našel v trgovinah, nato pa za prave kostume najel različne oblikovalce, imajo še danes vpliv na modo in nekatere njene smernice. Tako je recimo vpeljal visoke "platformske" podplate.
Sama zgodba o vzponu in propadu glasbene zvezde se je napajala pri Vinceu Taylorju, "francoskemu Elvisu", ki je po obdobju neizmerne slave nekega dne odpustil svojo spremljevalno skupino, prišel na oder v beli tuniki in se razglasil
za božjega sina. Ta podoba zvezdnika, ki se zruši pod lastno slavo, je bila glavni vpliv za Ziggya in njegovo zgodbo, sprožilec pa je bila Bowiejeva želja, da napiše gledališko, teatralno delo, kar mu ni uspelo.
Svojo željo je prelil v konceptualni album z zgodbo v slogu albuma Tommy skupine The Who. Izkušnja z "lažnim Loujem Reedom" paje vse to zavezala v končni paket.
Bowie se je namreč po enem izmed koncertov Velvet Underground v zaodrju pogovarjal s pevcem, prepričan da je le-ta resnično Lou Reed.
Šele veliko kasneje je od prijatelja izvedel, da se je pravzaprav pogovarj z Dougom Yulejem, saj je Reed pred tem zapustil skipino.
Takrat je spoznal, da pravzaprav ni pomembno, s kom se je pogovarjal, da je lahko izmišljena oseba ravno tako resnična kot katerakoli druga.
Vse te izkušnje, stili in vplivi so se izoblikovali v alter ego Ziggyja Stardusta, morda prvo pravo glasbeno vlogo v zgodovini. Skupaj s skupino, ki jo je poimenoval The Spiders fiom Mars, se je Bowie odpravil na turnejo in zabrisoval meje med resničnim in fiktivnim, toda situacija se je zasukala v nasprotno smer.
Mnogi fani so ga začeli resnično prepričevati, da je nekakšen mesija, in niti san ni bil več prepričan kdo in kaj je; po njegovih besedah je resnični David Bowie "odletel skozi okno" in začel je resno dvomiti o svojem mentalnem zdravju. "Tudi padel sem zanj. [...] Postal sem Ziggy Standust. [...] Brezupno sem se izgubil v fantaziji."
Dolgoročni vpliv tega albuma je viden še danes. Ne le da je spremenil sam zvok rock glasbe, mnogi albumi in glasbeniki so se zgledovali po njem. Celo Marc Bolan je s svojimi T-Rex, kot parodijo in nekakšen poklon svojemu kolegu, posnel album z naslovom Zinc Alloy and the Hidden Riders Of Tomorrow. Celo japonska psihadelična skupina Acid Mother's Temple je posnela album z naslovom Acid Mother's Temple & The Magical Power from Mars, na katerem naidemo komade z naslovi kot je Ziggy Sitar Dust Raga. Na prvi pogled najbolj presenetljiv, pri podrobnejšem pregledu pa sploh ne, je vpliv albuma in Bowieja nasploh na Marylina Mansona. Ta je na konceptualnem albumu Antichrist Superstar napisal zgodbo o vzponu in padcu mesijanskega lika, precej podobno Ziggyjevi, na albumu Mechanical Animals pa je ustvaril alter ego androginega videza in oblek, ki zelo spominja na Ziggyev lik. Ta alter ego je "nastopal" pod imenom Omega and The Mechanical Animals. Paralele so več kot očitne, da dvobarvnih očesnih leč niti ne omenjamo.
Bowiejevo delo bi težko imeli za pravo space opero, saj ne izpolnjuje njenih definicij, vendar so v vseh žanrih meje nejasne in zabrisane tako da se s tem ne moremo pretirano obremenjevati. Glavni nosilec žanra znanstvene fantastike je fabula, ki bolje sodi v druge medije, poglavitno v literaturo in film, glasba pa pri njenem posredovanju ni najbolj posrečena; lahko pa brez dvomov trdimo, da gre ne le za enega najpomembnejših dosežkov v zgodovini moderne popularne glasbe, pač pa tudi glavni znanstvenofantastični album kakega popularnega izvajalca.