Seriya “ensrtumentaļni zagadku miropožraņske…”

[yazim]

Dlya zraku dočžyaņsku philologičnu

Eden vik… živ v Krakove pan…
Vrževalsa Pan Kržštow Korčaņski.
Zaraz emu snom vzskazwo prideč do bratku ego. Na tom póspaw, pan szkok v szedwo, y do nego. Na den čžvyerti pórsgnuw v noge koņske noruško, toporcem wšvidko z spiny porubak počte na zhodstvo. I poškid v Kržštowe dushice bila z nibom swyaz skrozna, yen son egovy vzspomynašče pro tu szmrt norovki, y bogom nutyanim togo šžwerka zaraz y vlečiw. I szverko moviv k panu:
- Wžeš, pan, ty dušicu meni z szmrtzi vinuw.
- A to…
- A to, čo tžeper mnye yistc tebennu tulovicu višlo.
- Szmotri ne zdohne yimšče.
I zveržek zubci v pana vjitkni, ož krjew glaznična prizk.
A Panu egdo kākraz.
Zapolučiv šžwersku jadu, pan, norovku pržšibže dó sna, počaw jadom poganym vžduwaca. Až tewo colórom nébesne sztawo.
I…
proškid mež-némi edki perebačnec nutryani:
Dušica noruški: Wžamnu matku mene vyibe pan?
Pan Korčaņski: Čžeb zemličko počuyaw.
Dušica noruški: Zaraz baču Pan duže mozgom asketičny?..
Pan Korčaņski: Až do togo, čo tebe tóporcem spincu vzrubaw.
Dušica noruški: Čo žinka twoya navek z togo tebe nédast!
Pan Korčaņski: Čo mne trebo čihaļno…
Dušica noruški: Šež baču vi tžeper pan Korčaņski-Neyebaņski?
Pan Korčaņski: Enstumentaļno, Tak.

Taku zapoved prževše, zveržek z dušice ego kaž svoy trakt.
I tož Pan Kržštow.

KONEC

Pisano rokom Kržštowe edna tma, qwadruška sótok, pyazdésyat neko
Terom Yersk-Skočaņskim v nich lunovu grudžeņsku bezbračnu.