Об усыновлении детей словенцами.
В словенском журнале "7 dni" опубликована статья об усыновлении детей. В ней о ситуации с усыновлением словенцами вообще и о С_м_ильяне и Хелене в частности. Вся инфо из открытого профиля Хелены в ФБ
Po otroka v Afriko ali Rusijo
Ker je otrok za posvojitev v Sloveniji premalo, postopki pa večinoma predolgi, se tudi slovenski starši zadnja leta vse pogosteje odpravijo v tujino, kjer je postopek posvojitve zaradi potovanj in prevodov dražji
FRANJA ŽIŠT
Rusija, Ukrajina, Gana, Turčija, Gvineja Bissau, Madagaskar, Makedonija in Španija so države, iz katerih prihaja 19 otrok, ki so bili v lanskem letu posvojeni v Slovenijo. Ker je otrok za posvojitev v Sloveniji premalo, postopki pa večinoma predolgi, se tudi slovenski starši zadnja leta vse pogosteje odpravijo v tujino. Kljub temu, da je postopek posvojitve v tujini zaradi potovanj in prevodov veliko dražji.
Izkušnjo z mednarodno posvojitvijo imata tudi zakonca Helena Kodrič Mori in Smiljan Mori iz Maribora. Čeprav sta se o tej možnosti sprva pogovarjala »mimogrede«, kot pravi Helena, sta nekaj let kasneje, ko sta bila pripravljena na družino, otrok pa nista mogla imeti, spet pomislila nanjo. »Najprej sva se zatekla po pomoč k medicini. Prvi, drugi, tretji … sedmi IVF (in vitri fertilization) postopek. Brez uspeha. Po sedmem postopku sva se prvič začela resno pogovarjati, da bi otroka posvojila. Končna odločitev je kar nekaj časa zorela. Ko sva se zedinila, sva tudi uradno preko Centra za socialno delo Maribor začela s postopkom posvojitve. Istočasno sva se odločila, da greva še v zadnji, osmi, IVF postopek. Nikoli ne bom pozabila Smiljanove molitve, dan pred transferjem. Takole je molil: 'Bog, če naju imaš rad in če nama zaupaš, da bova dobra starša, nama daj otroka sedaj. To je najin zadnji IVF postopek',« njuno zgodbo razlaga Helena. Po pripovedovanju drugih so si zgodbe parov, ki se odločijo za posvojitev, precej podobne.
Rojstvo in hkrati posvojitev - obakrat 9 mesecev
Devet mesecev kasneje se je zakoncema Mori rodila Sima, hkrati sta uspešno zaključila slovenski postopek posvojitve. »Želela sva čim manj 'popisan list' - torej čim mlajšega otroka. Po možnosti starega do 13 mesecev. Ker sva vedela, da bo v Sloveniji to zelo težko uresničljivo, sva se oba strinjala, da posvojiva iz države, ki jo oba dobro poznava in v kateri je ogromno otrok, ki iščejo starše. Smiljan je leta 2003 začel s predavanji v Rusiji, kjer imajo sirotišnice - oziroma kot jih oni imenujejo - Domove otrok. Rusijo sva torej poznala. Sima je bila stara dobro leto in pol, ko sva nadaljevala še z ruskim delom posvojitve. Veliko administracije, celo preveč. A je to po drugi strani razumljivo - vendarle gre za otroka, ki ga posvojiš za celo življenje. Celoten postopek posvojitve je trajal približno 9 mesecev - 3 mesece slovenski del in potem 6 mesecev še ruski del. Slovenski del je od naju zahteval veliko pogovorov s psihologom, socialno delavko in nekaj papirjev - od prošnje, do pravno-formalnih in finančnih razmer,« pojasnjuje Helena Kodrič Mori.
Pogovori so bili precej stresni, saj so bila »vprašanja res vprašanja« in če ne bi bila trdno prepričana, da otroka posvojita, bi se najverjetneje že tukaj odločila in postopek prekinila, poudari sogovornica. »Tako zelo intenzivni so bili ti pogovori. Ruski del je od naju zahteval predvsem pisno dokumentacijo - od 8 specialističnih zdravstvenih pregledov, do socialno-finančnega statusa ter celega kupa dokumentov. Približno 4 rednike polne dokumentov sva poslala v Moskvo do najinega odvetnika, ki je stvari v najinem imenu urejal naprej. Največji izziv je še vedno, da ni nekega utečenega pravno-formalnmega razmerja za posvojitve med tema državama. Resnično moraš vse delati in voditi sam. V veliko pomoč ti je seveda tudi prevajalka in odvetnik, a vsebina listov se je včasih tako hitro spreminjala, da je bilo že prav smešno. In tudi precej stresno,« pripoveduje.
Težko je oddati ali pripraviti papir, če sploh ne veš, katerega, ker se je prejšnji pač spremenil, razlaga. Tako se jima je zgodilo tudi s papirjem, kjer sta imela zbrane podpise vseh strokovnjakov iz različnih področij medicine. V Rusiji so spremenili obrazec in tako je bilo potrebno še enkrat po vse podpise.
"Končnih stroškov še ni, računava, da se bodo ustavili pri 37 tisoč evrov"
»To je zagotovo področje, ki ga bo potrebno urediti in ga tudi v Sloveniji voditi preko neke institucije. Tudi finančno gledano bo potrebno te stvari urediti, saj je za par posvojitev iz tujine zelo velik finančni zalogaj. Sama posvojitev ne stane, storitve - odvetniške, prevajanje, notar, overjanje, apostiliranje, sodišče, hoteli, letalski prevoz - so dragi. Končnih stroškov še nimava, a računava, da se bodo ustavili na 37 tisoč evrih. To je res veliko denarja, res pa je tudi, da če si nekaj resnično želiš narediti, potem to narediš, ne glede na karkoli. V tem času sva namreč spoznala in obiskala veliko parov, ki so tudi posvojili otroka in njihova finančna situacija niti najmanj ni rožnata,« pove Morijeva. Dodaja, da so nekateri zaradi želje po otroku naredili vse - najeli kredite ali zastavili nepremičnine. »Premalo se zavedamo, kako velik problem je to in da se v Sloveniji z neplodnostjo srečuje vse več, preveč, parov. Največ parov se za posvojitev odloči prav iz tega razloga. In najverjetneje je za takim parom že cela vrsta postopkov izventelesne oploditve, ki so stresni - fizično in čustveno.«
Helena Kodrič Mori se spomni, ko jo je enkrat neko deklo vprašalo, kakšna je razlika, če rodiš in če posvojiš otroka. »Oooooo, zelo velika in tako zelo majhna. Ko posvojiš in prvič zagledaš svojega otroka, ni nobene fizične bolečine. V celoti si osredotočen na otroka in vse čudovito, kar v tistem trenutku doživljaš,« je odgovorila. Sogovornica se spomni, kako srečna sta bila, ko sta prvič videla svojo hčerko: »Trenutkov, kot je rojstvo otroka, ne pozabiš nikoli. In zelo podobna čustva sva doživljala, ko sva prvič objemala najinega fantka. Tudi Simo sva približno 6 mesecev zelo intenzivno pripravljala na prihod Samuela. Prav tako sva jo vzela na njegov prvi obisk. Njena reakcija je bila zelo zrela. Kaj več si zares ne bi mogla želeti. Trenutno čakava na pravnomočnost odločbe in že urejava še zadnje potrebne dokumente. Dodatna letalska karta za pot nazaj pa že čaka tudi najinega Samuela.«
Otroci iz Afrike
Režiserka Ivana Djilas in glasbenik Boštjan Gombač sta otroka posvojila iz Afrike. Njegove življenjske poti ne želita razkrivati medijem, z veseljem pa spregovorita o postopku posvojitve in ovirah, ki bi jih bilo mogoče odpraviti. Žal na referendumu ni bil sprejet družinski zakonik, ki bi urejal tudi to področje, najprej poudari Ivana Djilas. Agencije, ki bi staršem lahko olajšale postopek posvojitve, so pri nas prepovedane, pripoveduje in dodaja, da postopek poteka preko centrov za socialno delo, kjer pa pomagajo pri posvojitvah v Sloveniji in v državah, s katerimi imajo podpisan sporazum, ki pa jih ni veliko, razlaga sogovornica.
Tudi Djilasova poudari, da je postopek čustveno zelo zahteven. »Niti približno ne zgleda tako, kot če bi šel v supermarket in nekaj kupil,« izpostavi. Za začetek je težko dobiti informacije, kako posvojiti iz posamezne države. »Midva sva izvedela za par iz Celja, ki je pred tem dve leti iskal kontakt. Slovenka, ki živi v Gani, ima prijateljico, ki je s pomočjo odvetnika posvojila otroka. Od tu smo potem dobili informacije. Pri nas imamo več kot 400 zahtevkov za posvojitev, izvedenih jih je pa desetkrat manj. Pari, ki čakajo, v Sloveniji bodisi nikoli ne bodo dobili otroka ali pa dobili otroka s hudim alkoholnim sindromom ali podobno. Revnejše države imajo več otrok in hitreje dajo v posvojitev mlajše otroke. Zakonodaja te primora, da greš v svet in iščeš kontakte. Naša zakonodaja ti namreč potrdi pravice pridobljene v drugih državah. Če otroka posvojiš v tujini, ti to pravico pri nas priznajo, če je posvojitev dokončna, torej če si vpisan v rojstni list otroka,« razmišlja Djilasova. V Sloveniji takojšnjih dokončnih posvojitev ni, zakonodaja je precej zaščitniška do bioloških staršev, ki se lahko še eno leto po posvojitvi otroka zahtevajo nazaj, pove sogovornica.
V Afriki koncepta posvojitve ne poznajo, jim je tuj, saj imajo velike družine, pojasnjuje sogovornica. »Povedati jim moraš, da ne moreš imeti svojih otrok. To jim je razumljivo. Da ubogi beli ljudje sicer imajo veliko denarja, ne morejo pa imeti otrok. V tem primeru razumejo, sicer pa mislijo, da gre za zlorabo oziroma, da boš otroka vzel za delo.«
V Gani posvojeni otroci niso imeli nikogar, so sirote, še izpostavi. »Odpraviš se v državo, najameš njihovega odvetnika, pregledajo tvoje finančno stanje in druge dokumente - od različnih mnenj, psihološkega in zdravstvenega stanja, izpisov o nekaznovanosti, izpiske računov, izpiske iz zemljiške knjige - potrebno je na sodišče, ponekod te lahko zastopa odvetnik, ponekod moraš biti sam, lahko pa izbereš tudi posrednika,« posvojitev iz Gane ne zveni bistveno drugače kot tista iz Rusije. »Nihče te ne ščiti, izmišljujejo si stroške, ne poznaš pravil igre. Kar bi agencija, ki bi te zaščitila, spremenila.«
Skorajda doktoriraš iz pravnih zadev
Ko pridobiš dokumente, odločbo sodišča in rojstni list, jih moraš, če država ni podpisnica Haaškega sporazuma, tripartitno overiti. To pomeni pot do najbližje ambasade, za Gano je ta v Rimu, potrditev zunanjega ministrstva in nato overitev slovenskega sodišča, o zapletenih postopkih razlaga Djilasova. »V tem času skorajda doktoriraš iz pravnih zadev,« pravi in dodaja, da slovenska zakonodaja med drugim ne ureja, kako otroka pripeljati v državo, pri čemer ima vsaka država iz katere posvajaš otroka, še svoja »pravila igre«. »Moj odvetnik je dejal, da imamo v Sloveniji zakon o tem, do kdaj lahko kupiš pivo, nimaš pa zakona, kako lahko pripelješ otroka in ga zdravstveno zavaruješ.«
Če so uradniki dobre volje, otroku dobi začasni potni list, potem pa lahko traja tudi dva meseca, da dobiš pravnomočno odločbo sodišča o veljavnosti posvojitve pri nas. Ta čas pa otrok nima nobenih pravic, ne more kandidirati za vrtec, ne moreš ga zavarovati, mama pa ne more zaprositi za porodniški dopust, razlaga Djilasova. Če pa ne bi pripotoval z začasnim potnim listom, pa otrok v Gani ne bi imel kam, saj mora biti po posvojitvi v oskrbi staršev. »Razumem, da mora zakonodaja ščititi otroke in preprečiti, da ne bi prihajalo do zlorab sistema. A ne do te mere, da vse prepoveš. To bi bilo podobno, kot če bi ukinili banke, ker jih vsake toliko nekdo oropa. Poleg tega pa se centri za socialno delo pri nas med seboj razlikujejo, nekje so nam rekli, da so v Ljubljani veliko bolj strogi kot v Celju. Ali ne živimo v isti državi?«
Po drugi strani pa po posvojitvi centri za socialno delo nimajo nobene obveze, da bi pogledali, kako posvojen otrok živi, prav tako ne zahtevajo nobenega poročila, razlaga sogovornica. »Sami smo iskali razvojnega psihologa, ki bi se ukvarjal s posvojitvami, ne samo teoretično, ampak da bi imel tudi izkušnje, pa jih ni veliko,« opaža še eno pomanjkljivost Djilasova, ki posebej izpostavi, da bi se država morala bolj posvetiti vedno večjemu številu parov, ki bi želeli posvojiti otroka.
Ne gre za kupovanje otrok
Katarina Tomšič je bila pri starosti enajstih mesecev posvojena v Slovenijo iz Črne Gore. »Do sedmega leta sem živela zelo lepo, potem se je začelo med mano in posvojitelji precej krhati. Od njih sem odšla, ko sem bila stara 13 let in sem si poiskala rejniško družino, v kateri živim od tedaj. S posvojitelji imam stike, do nesoglasij z njimi pa je v preteklosti najbrž prišlo zaradi strahu, da bom ista kot moja biološka mama oziroma strahu, kakšni so sploh moji geni,« svojo življenjsko zgodbo strne Tomšičeva. Ko je iskala in našla svoje biološke starše, je zapolnila mozaik, našla manjkajoči del, pravi. Leta 2009 je zato, da bi združila osebe s podobnimi izkušnjami, ustanovila društvo Humanitarni klub posvojencev AS, potem ko je še nekomu pomagala najti biološko mamo in obratno, ljudem iz tujine je pomagala najti posvojenca v Sloveniji.
Vse več je spoznavala tudi parov, ki so posvojili ali ravno posvajali otroka iz tujine in so imeli težave pri mednarodnih posvojitvah. Zato je aprila letos odprla še Svetovalnico za urejanje dokumentacije pri mednarodnih posvojitvah. »Želela bi, da bi starši lahko na enem mestu dobili notarske overitve in prevode. V prihodnje pa bi želela vzpostaviti tudi kak kontakt z letalsko družbo, ki bi staršem omogočala cenejša potovanja v države, od koder posvajajo otroka, isto pa tudi za namestitve,« pripoveduje Tomšičeva. »Rada bi opozorila, da veliko ljudi zmotno misli, da posvojitev stane denimo 30 tisoč evrov. V resnici gre za stroške, ki so povezani z njo. Že polet v Moskvo je drag, tja morata iti oba starša, morata se nastaniti, se tudi še enkrat vrniti. Ne gre za kupovanje otrok, ampak za stroške, ki jih imajo starši pri mednarodnih posvojitvah.« Dragi so prevodi dokumentov, ena stran stane 80 evrov, strani, ki jih je treba prevesti pa je vsaj 25, dragi so tudi odvetniki.
Posvojiti v državi, ki je staršem "blizu"
Sogovornica opaža, da je zanimanje za posvojitve iz tujine vse večje. Največ ga je za Rusijo, ki je birokratsko zahtevna, a je postopek posvojitve že dobro utečen, prav tako pari, ki že imajo izkušnjo od tam, radi priskočijo na pomoč. Zanimiva je tudi Ukrajina, zadnjo leto ali dve pa narašča zanimanje za Indijo, Afriko in južnoameriške države. »Prav zaradi vse večjega interesa sem se odločila izdati spominski album za posvojene otroke, s katerim je mogoče spremljati otroka in cel proces posvojitve,« še pove sogovornica.
Šest do sedem mesecev traja postopek posvojitve iz Rusije, ponekod pa eno leto. Največja težava, ki jo vidi, je, da so pri nas otroci nastanjeni v rejniških družinah, kjer običajno odrastejo in so s tem prikrajšani, da bi jih kdo lahko posvojil. Otrok za posvojitev je pri nas namreč premalo. »Sicer pa vedno poudarjam, da bi starši vedno morali posvajati v tisti državi, ki je tudi njim blizu. Otrok se bo identificiral s Slovenijo, bo pa čutil, če starši ne sprejmejo kulture, iz katere izhaja,« opozori Tomšičeva in dodaja, da so »novodobni posvojitelji« zelo odprti in nimajo težav govoriti o svoji izkušnji, zelo pogosto pa z otroki hodijo na počitnice v državo, iz katere otroci izhajajo.
467 vlog, 54 posvojitev
Lani je bilo posvojenih 54 otrok, od tega 19 iz tujine. Da je v Sloveniji precej več kandidatov za posvojitev, kot otrok, ki se jih lahko posvoji, se zavedajo tudi na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve. »Po podatkih informacijskega sistema Centrov za socialno delo imamo 467 vlog za posvojitev, od tega je bilo 329 prosilcev ocenjenih kot možni oziroma primerni posvojitelji, za ostalih 138 pa končno mnenje še ni bilo podano. Zanimanje za posvojitev otrok iz tujine narašča. Za odločanje o posvojitvah so pristojni centri za socialno delo, ki so nosilci javnih pooblastil, kar pomeni, da v imenu države izvršujejo nekatere državne naloge. Sprememb na tem področju ne načrtujemo,« sporočajo z ministrstva.
Postopek posvojitve je s strani slovenskih organov enak ne glede na to, ali želijo pari posvojiti otroka iz Slovenije ali iz tujine, pravijo na ministrstvu. »Pari ali posamezniki se prijavijo na krajevno pristojnem centru za socialno delo, da želijo posvojiti otroka. Center za socialno delo v nadaljevanju oceni možnosti in primernosti za posvojitev ter na podlagi teh ugotovitev izdela mnenje o primernosti posameznika/para za posvojitev, ki je ključno v postopku posvojitve, tudi če gre za posvojitev otroka iz tujine. V kolikor je posvojitev otroka v tuji državi legitimna, v Sloveniji ni pričakovati posebnih težav in zapletov.«
Po otroka v Afriko ali Rusijo
Ker je otrok za posvojitev v Sloveniji premalo, postopki pa večinoma predolgi, se tudi slovenski starši zadnja leta vse pogosteje odpravijo v tujino, kjer je postopek posvojitve zaradi potovanj in prevodov dražji
FRANJA ŽIŠT
Rusija, Ukrajina, Gana, Turčija, Gvineja Bissau, Madagaskar, Makedonija in Španija so države, iz katerih prihaja 19 otrok, ki so bili v lanskem letu posvojeni v Slovenijo. Ker je otrok za posvojitev v Sloveniji premalo, postopki pa večinoma predolgi, se tudi slovenski starši zadnja leta vse pogosteje odpravijo v tujino. Kljub temu, da je postopek posvojitve v tujini zaradi potovanj in prevodov veliko dražji.
Izkušnjo z mednarodno posvojitvijo imata tudi zakonca Helena Kodrič Mori in Smiljan Mori iz Maribora. Čeprav sta se o tej možnosti sprva pogovarjala »mimogrede«, kot pravi Helena, sta nekaj let kasneje, ko sta bila pripravljena na družino, otrok pa nista mogla imeti, spet pomislila nanjo. »Najprej sva se zatekla po pomoč k medicini. Prvi, drugi, tretji … sedmi IVF (in vitri fertilization) postopek. Brez uspeha. Po sedmem postopku sva se prvič začela resno pogovarjati, da bi otroka posvojila. Končna odločitev je kar nekaj časa zorela. Ko sva se zedinila, sva tudi uradno preko Centra za socialno delo Maribor začela s postopkom posvojitve. Istočasno sva se odločila, da greva še v zadnji, osmi, IVF postopek. Nikoli ne bom pozabila Smiljanove molitve, dan pred transferjem. Takole je molil: 'Bog, če naju imaš rad in če nama zaupaš, da bova dobra starša, nama daj otroka sedaj. To je najin zadnji IVF postopek',« njuno zgodbo razlaga Helena. Po pripovedovanju drugih so si zgodbe parov, ki se odločijo za posvojitev, precej podobne.
Rojstvo in hkrati posvojitev - obakrat 9 mesecev
Devet mesecev kasneje se je zakoncema Mori rodila Sima, hkrati sta uspešno zaključila slovenski postopek posvojitve. »Želela sva čim manj 'popisan list' - torej čim mlajšega otroka. Po možnosti starega do 13 mesecev. Ker sva vedela, da bo v Sloveniji to zelo težko uresničljivo, sva se oba strinjala, da posvojiva iz države, ki jo oba dobro poznava in v kateri je ogromno otrok, ki iščejo starše. Smiljan je leta 2003 začel s predavanji v Rusiji, kjer imajo sirotišnice - oziroma kot jih oni imenujejo - Domove otrok. Rusijo sva torej poznala. Sima je bila stara dobro leto in pol, ko sva nadaljevala še z ruskim delom posvojitve. Veliko administracije, celo preveč. A je to po drugi strani razumljivo - vendarle gre za otroka, ki ga posvojiš za celo življenje. Celoten postopek posvojitve je trajal približno 9 mesecev - 3 mesece slovenski del in potem 6 mesecev še ruski del. Slovenski del je od naju zahteval veliko pogovorov s psihologom, socialno delavko in nekaj papirjev - od prošnje, do pravno-formalnih in finančnih razmer,« pojasnjuje Helena Kodrič Mori.
Pogovori so bili precej stresni, saj so bila »vprašanja res vprašanja« in če ne bi bila trdno prepričana, da otroka posvojita, bi se najverjetneje že tukaj odločila in postopek prekinila, poudari sogovornica. »Tako zelo intenzivni so bili ti pogovori. Ruski del je od naju zahteval predvsem pisno dokumentacijo - od 8 specialističnih zdravstvenih pregledov, do socialno-finančnega statusa ter celega kupa dokumentov. Približno 4 rednike polne dokumentov sva poslala v Moskvo do najinega odvetnika, ki je stvari v najinem imenu urejal naprej. Največji izziv je še vedno, da ni nekega utečenega pravno-formalnmega razmerja za posvojitve med tema državama. Resnično moraš vse delati in voditi sam. V veliko pomoč ti je seveda tudi prevajalka in odvetnik, a vsebina listov se je včasih tako hitro spreminjala, da je bilo že prav smešno. In tudi precej stresno,« pripoveduje.
Težko je oddati ali pripraviti papir, če sploh ne veš, katerega, ker se je prejšnji pač spremenil, razlaga. Tako se jima je zgodilo tudi s papirjem, kjer sta imela zbrane podpise vseh strokovnjakov iz različnih področij medicine. V Rusiji so spremenili obrazec in tako je bilo potrebno še enkrat po vse podpise.
"Končnih stroškov še ni, računava, da se bodo ustavili pri 37 tisoč evrov"
»To je zagotovo področje, ki ga bo potrebno urediti in ga tudi v Sloveniji voditi preko neke institucije. Tudi finančno gledano bo potrebno te stvari urediti, saj je za par posvojitev iz tujine zelo velik finančni zalogaj. Sama posvojitev ne stane, storitve - odvetniške, prevajanje, notar, overjanje, apostiliranje, sodišče, hoteli, letalski prevoz - so dragi. Končnih stroškov še nimava, a računava, da se bodo ustavili na 37 tisoč evrih. To je res veliko denarja, res pa je tudi, da če si nekaj resnično želiš narediti, potem to narediš, ne glede na karkoli. V tem času sva namreč spoznala in obiskala veliko parov, ki so tudi posvojili otroka in njihova finančna situacija niti najmanj ni rožnata,« pove Morijeva. Dodaja, da so nekateri zaradi želje po otroku naredili vse - najeli kredite ali zastavili nepremičnine. »Premalo se zavedamo, kako velik problem je to in da se v Sloveniji z neplodnostjo srečuje vse več, preveč, parov. Največ parov se za posvojitev odloči prav iz tega razloga. In najverjetneje je za takim parom že cela vrsta postopkov izventelesne oploditve, ki so stresni - fizično in čustveno.«
Helena Kodrič Mori se spomni, ko jo je enkrat neko deklo vprašalo, kakšna je razlika, če rodiš in če posvojiš otroka. »Oooooo, zelo velika in tako zelo majhna. Ko posvojiš in prvič zagledaš svojega otroka, ni nobene fizične bolečine. V celoti si osredotočen na otroka in vse čudovito, kar v tistem trenutku doživljaš,« je odgovorila. Sogovornica se spomni, kako srečna sta bila, ko sta prvič videla svojo hčerko: »Trenutkov, kot je rojstvo otroka, ne pozabiš nikoli. In zelo podobna čustva sva doživljala, ko sva prvič objemala najinega fantka. Tudi Simo sva približno 6 mesecev zelo intenzivno pripravljala na prihod Samuela. Prav tako sva jo vzela na njegov prvi obisk. Njena reakcija je bila zelo zrela. Kaj več si zares ne bi mogla želeti. Trenutno čakava na pravnomočnost odločbe in že urejava še zadnje potrebne dokumente. Dodatna letalska karta za pot nazaj pa že čaka tudi najinega Samuela.«
Otroci iz Afrike
Režiserka Ivana Djilas in glasbenik Boštjan Gombač sta otroka posvojila iz Afrike. Njegove življenjske poti ne želita razkrivati medijem, z veseljem pa spregovorita o postopku posvojitve in ovirah, ki bi jih bilo mogoče odpraviti. Žal na referendumu ni bil sprejet družinski zakonik, ki bi urejal tudi to področje, najprej poudari Ivana Djilas. Agencije, ki bi staršem lahko olajšale postopek posvojitve, so pri nas prepovedane, pripoveduje in dodaja, da postopek poteka preko centrov za socialno delo, kjer pa pomagajo pri posvojitvah v Sloveniji in v državah, s katerimi imajo podpisan sporazum, ki pa jih ni veliko, razlaga sogovornica.
Tudi Djilasova poudari, da je postopek čustveno zelo zahteven. »Niti približno ne zgleda tako, kot če bi šel v supermarket in nekaj kupil,« izpostavi. Za začetek je težko dobiti informacije, kako posvojiti iz posamezne države. »Midva sva izvedela za par iz Celja, ki je pred tem dve leti iskal kontakt. Slovenka, ki živi v Gani, ima prijateljico, ki je s pomočjo odvetnika posvojila otroka. Od tu smo potem dobili informacije. Pri nas imamo več kot 400 zahtevkov za posvojitev, izvedenih jih je pa desetkrat manj. Pari, ki čakajo, v Sloveniji bodisi nikoli ne bodo dobili otroka ali pa dobili otroka s hudim alkoholnim sindromom ali podobno. Revnejše države imajo več otrok in hitreje dajo v posvojitev mlajše otroke. Zakonodaja te primora, da greš v svet in iščeš kontakte. Naša zakonodaja ti namreč potrdi pravice pridobljene v drugih državah. Če otroka posvojiš v tujini, ti to pravico pri nas priznajo, če je posvojitev dokončna, torej če si vpisan v rojstni list otroka,« razmišlja Djilasova. V Sloveniji takojšnjih dokončnih posvojitev ni, zakonodaja je precej zaščitniška do bioloških staršev, ki se lahko še eno leto po posvojitvi otroka zahtevajo nazaj, pove sogovornica.
V Afriki koncepta posvojitve ne poznajo, jim je tuj, saj imajo velike družine, pojasnjuje sogovornica. »Povedati jim moraš, da ne moreš imeti svojih otrok. To jim je razumljivo. Da ubogi beli ljudje sicer imajo veliko denarja, ne morejo pa imeti otrok. V tem primeru razumejo, sicer pa mislijo, da gre za zlorabo oziroma, da boš otroka vzel za delo.«
V Gani posvojeni otroci niso imeli nikogar, so sirote, še izpostavi. »Odpraviš se v državo, najameš njihovega odvetnika, pregledajo tvoje finančno stanje in druge dokumente - od različnih mnenj, psihološkega in zdravstvenega stanja, izpisov o nekaznovanosti, izpiske računov, izpiske iz zemljiške knjige - potrebno je na sodišče, ponekod te lahko zastopa odvetnik, ponekod moraš biti sam, lahko pa izbereš tudi posrednika,« posvojitev iz Gane ne zveni bistveno drugače kot tista iz Rusije. »Nihče te ne ščiti, izmišljujejo si stroške, ne poznaš pravil igre. Kar bi agencija, ki bi te zaščitila, spremenila.«
Skorajda doktoriraš iz pravnih zadev
Ko pridobiš dokumente, odločbo sodišča in rojstni list, jih moraš, če država ni podpisnica Haaškega sporazuma, tripartitno overiti. To pomeni pot do najbližje ambasade, za Gano je ta v Rimu, potrditev zunanjega ministrstva in nato overitev slovenskega sodišča, o zapletenih postopkih razlaga Djilasova. »V tem času skorajda doktoriraš iz pravnih zadev,« pravi in dodaja, da slovenska zakonodaja med drugim ne ureja, kako otroka pripeljati v državo, pri čemer ima vsaka država iz katere posvajaš otroka, še svoja »pravila igre«. »Moj odvetnik je dejal, da imamo v Sloveniji zakon o tem, do kdaj lahko kupiš pivo, nimaš pa zakona, kako lahko pripelješ otroka in ga zdravstveno zavaruješ.«
Če so uradniki dobre volje, otroku dobi začasni potni list, potem pa lahko traja tudi dva meseca, da dobiš pravnomočno odločbo sodišča o veljavnosti posvojitve pri nas. Ta čas pa otrok nima nobenih pravic, ne more kandidirati za vrtec, ne moreš ga zavarovati, mama pa ne more zaprositi za porodniški dopust, razlaga Djilasova. Če pa ne bi pripotoval z začasnim potnim listom, pa otrok v Gani ne bi imel kam, saj mora biti po posvojitvi v oskrbi staršev. »Razumem, da mora zakonodaja ščititi otroke in preprečiti, da ne bi prihajalo do zlorab sistema. A ne do te mere, da vse prepoveš. To bi bilo podobno, kot če bi ukinili banke, ker jih vsake toliko nekdo oropa. Poleg tega pa se centri za socialno delo pri nas med seboj razlikujejo, nekje so nam rekli, da so v Ljubljani veliko bolj strogi kot v Celju. Ali ne živimo v isti državi?«
Po drugi strani pa po posvojitvi centri za socialno delo nimajo nobene obveze, da bi pogledali, kako posvojen otrok živi, prav tako ne zahtevajo nobenega poročila, razlaga sogovornica. »Sami smo iskali razvojnega psihologa, ki bi se ukvarjal s posvojitvami, ne samo teoretično, ampak da bi imel tudi izkušnje, pa jih ni veliko,« opaža še eno pomanjkljivost Djilasova, ki posebej izpostavi, da bi se država morala bolj posvetiti vedno večjemu številu parov, ki bi želeli posvojiti otroka.
Ne gre za kupovanje otrok
Katarina Tomšič je bila pri starosti enajstih mesecev posvojena v Slovenijo iz Črne Gore. »Do sedmega leta sem živela zelo lepo, potem se je začelo med mano in posvojitelji precej krhati. Od njih sem odšla, ko sem bila stara 13 let in sem si poiskala rejniško družino, v kateri živim od tedaj. S posvojitelji imam stike, do nesoglasij z njimi pa je v preteklosti najbrž prišlo zaradi strahu, da bom ista kot moja biološka mama oziroma strahu, kakšni so sploh moji geni,« svojo življenjsko zgodbo strne Tomšičeva. Ko je iskala in našla svoje biološke starše, je zapolnila mozaik, našla manjkajoči del, pravi. Leta 2009 je zato, da bi združila osebe s podobnimi izkušnjami, ustanovila društvo Humanitarni klub posvojencev AS, potem ko je še nekomu pomagala najti biološko mamo in obratno, ljudem iz tujine je pomagala najti posvojenca v Sloveniji.
Vse več je spoznavala tudi parov, ki so posvojili ali ravno posvajali otroka iz tujine in so imeli težave pri mednarodnih posvojitvah. Zato je aprila letos odprla še Svetovalnico za urejanje dokumentacije pri mednarodnih posvojitvah. »Želela bi, da bi starši lahko na enem mestu dobili notarske overitve in prevode. V prihodnje pa bi želela vzpostaviti tudi kak kontakt z letalsko družbo, ki bi staršem omogočala cenejša potovanja v države, od koder posvajajo otroka, isto pa tudi za namestitve,« pripoveduje Tomšičeva. »Rada bi opozorila, da veliko ljudi zmotno misli, da posvojitev stane denimo 30 tisoč evrov. V resnici gre za stroške, ki so povezani z njo. Že polet v Moskvo je drag, tja morata iti oba starša, morata se nastaniti, se tudi še enkrat vrniti. Ne gre za kupovanje otrok, ampak za stroške, ki jih imajo starši pri mednarodnih posvojitvah.« Dragi so prevodi dokumentov, ena stran stane 80 evrov, strani, ki jih je treba prevesti pa je vsaj 25, dragi so tudi odvetniki.
Posvojiti v državi, ki je staršem "blizu"
Sogovornica opaža, da je zanimanje za posvojitve iz tujine vse večje. Največ ga je za Rusijo, ki je birokratsko zahtevna, a je postopek posvojitve že dobro utečen, prav tako pari, ki že imajo izkušnjo od tam, radi priskočijo na pomoč. Zanimiva je tudi Ukrajina, zadnjo leto ali dve pa narašča zanimanje za Indijo, Afriko in južnoameriške države. »Prav zaradi vse večjega interesa sem se odločila izdati spominski album za posvojene otroke, s katerim je mogoče spremljati otroka in cel proces posvojitve,« še pove sogovornica.
Šest do sedem mesecev traja postopek posvojitve iz Rusije, ponekod pa eno leto. Največja težava, ki jo vidi, je, da so pri nas otroci nastanjeni v rejniških družinah, kjer običajno odrastejo in so s tem prikrajšani, da bi jih kdo lahko posvojil. Otrok za posvojitev je pri nas namreč premalo. »Sicer pa vedno poudarjam, da bi starši vedno morali posvajati v tisti državi, ki je tudi njim blizu. Otrok se bo identificiral s Slovenijo, bo pa čutil, če starši ne sprejmejo kulture, iz katere izhaja,« opozori Tomšičeva in dodaja, da so »novodobni posvojitelji« zelo odprti in nimajo težav govoriti o svoji izkušnji, zelo pogosto pa z otroki hodijo na počitnice v državo, iz katere otroci izhajajo.
467 vlog, 54 posvojitev
Lani je bilo posvojenih 54 otrok, od tega 19 iz tujine. Da je v Sloveniji precej več kandidatov za posvojitev, kot otrok, ki se jih lahko posvoji, se zavedajo tudi na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve. »Po podatkih informacijskega sistema Centrov za socialno delo imamo 467 vlog za posvojitev, od tega je bilo 329 prosilcev ocenjenih kot možni oziroma primerni posvojitelji, za ostalih 138 pa končno mnenje še ni bilo podano. Zanimanje za posvojitev otrok iz tujine narašča. Za odločanje o posvojitvah so pristojni centri za socialno delo, ki so nosilci javnih pooblastil, kar pomeni, da v imenu države izvršujejo nekatere državne naloge. Sprememb na tem področju ne načrtujemo,« sporočajo z ministrstva.
Postopek posvojitve je s strani slovenskih organov enak ne glede na to, ali želijo pari posvojiti otroka iz Slovenije ali iz tujine, pravijo na ministrstvu. »Pari ali posamezniki se prijavijo na krajevno pristojnem centru za socialno delo, da želijo posvojiti otroka. Center za socialno delo v nadaljevanju oceni možnosti in primernosti za posvojitev ter na podlagi teh ugotovitev izdela mnenje o primernosti posameznika/para za posvojitev, ki je ključno v postopku posvojitve, tudi če gre za posvojitev otroka iz tujine. V kolikor je posvojitev otroka v tuji državi legitimna, v Sloveniji ni pričakovati posebnih težav in zapletov.«